Z vpetostjo vrtca v kulturo okolja ter z doslednim upoštevanjem različnosti otrok, razvijati in uporabljati vse čute v spoznavnem procesu ter spodbujati in omogočati različne oblike izražanja, s poudarkom na kakovostni interakciji in komunikaciji.

CILJI:

• spodbujanje učenja pred poučevanjem,
• razvijanje kakovostne interakcije in komunikacije,
• spodbujanje izražanja otrok v »100 jezikih« (gib, mimika, ples, risba, ritem, glasba, barva, lutka, govor … ),
• dokumentiranje dejavnosti v besedi, sliki in na filmu,
• spodbujanje aktivne udeležbe otrok pri projektnem delu,
• razvijanje ustvarjalnosti in uporabe domišljije,
• spodbujanje uporabe vseh čutil (vid, sluh, tip, kinestetično čutilo itn.)

DEJAVNOSTI:

• izvajanje lutkovnih predstav (senčno gledališče, kamišibaj),
• ustvarjanje animiranih filmov s pomočjo digitalne tehnologije,
• ustvarjalne glasbeno-plesne dejavnosti;
• likovne delavnice (modeliranje, oblikovanje prostora, poustvarjanje oziroma reproduciranje različnih umetniških del- »otrok naj postane aktivni uživalec umetnosti),
• raziskovanje neposredne okolice vrtca, izhajajoč iz predlogov otrok (projektno delo)
• oblikovanje likovnega ateljeja in senzorične sobe,
• oblikovanje t.i. galerije za razstavljanje otroških izdelkov.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                       Temelji pedagoškega koncepta Reggio Emilia:
  1. Vpetost vrtca v kulturo okolja:

  Otroci so udeleženi v projektih in številnih drugih aktivnostih: v spontani igri v prostoru in zunaj, igrah vlog, dramatizacijah, v umetnostnih dejavnostih ipd. Skozi vedeno raziskovanje, igro in samoizražanje se uvajajo v pomembne simbole in sisteme znanja odraslih, s čimer pridobijo poglobljen občutek za svojo zgodovino, dediščino in kulturne tradicije.

  2. Različnost otrok:

  Velika pozornost je namenjena razvoju identitete vsakega posameznega otroka – na otroka gledajo kot na enkraten subjekt s pravicami in samo s specifičnimi potrebami.

  3. Razvoj in uporaba vseh čutov v spoznavnem procesu:

  Pedagoški koncept namenja posebno pozornost razvijanju sposobnosti opazovanja, pri čemer naj bi otrok uporabil in razvijal vsa čutila, tudi tista, ki so običajno bolj zapostavljena (tip, okus, vonj).

  4. Spodbujanje in omogočanje različnih oblik izražanja:

  Pomembno je, da zavestno spodbujamo vse oblike otrokovega izražanja – te so: gib, mimika, barva, risba, lutka, ritem, glasba govor. Vse naštete oblike otrokom omogočajo, da lahko na različne načine izrazijo odnos do sebe, drugih, narave ter prostora in časa, v katere, živijo.

  5. Prednost učenja pred poučevanjem:

  V konceptu izhajajo iz stališča, da ne smemo nikoli otroka poučevati v tem, česar se ne bi mogel naučiti sam.

  6. Kakovostna interakcija in komunikacija:

  Koncept zelo poudarja interakcijo in komunikacijo: druženje, povezovanje in sodelovanje med vsemi udeleženci v vzgojnem procesu.

  7. Timsko delo vzgojiteljev in drugih delavcev v vrtcu:

  Pomembni so zlasti naslednji timsko zastavljeni cilji:

  • pristopati k že znanim aktivnostim na drugačen način;
  • raziskovati različne reprezentacijske medije;
  • načrtovanje porajajočega se kurikuluma;
  • učinkoviti izkoristiti čas za načrtovanje in izvajanje aktivnosti;
  • aktivno sodelovati, si deliti ter kritično evalvirati in diskutirati ideje in metode dela;
  • spodbujati in podpirati vključevanje staršev.
  8. Projektno delo:

  Projektno delo pomaga otrokom poglobiti in izpopolniti smisel za dogodke in pojave v svojem okolju.  Projekti vedno nastajajo skupaj z otroki, pri čemer jim vselej nudimo možnost izbire. Izhajamo iz njih, upoštevajoč vsa načela pedagoškega pristopa. Projektno delo predstavlja velik del življenja v vrtcu, z le-tem vzgojitelji spodbujajo otroke k odločitvi, da sami ali skupaj s sovrstniki izberejo, kaj bodo počeli. Tako si pridobijo zaupanje v lastno intelektualno moč in razvijajo najrazličnejše sposobnosti.

  9. Dokumentacija in arhiviranje izdelkov ter življenja in dela v vrtcu:

  Dokumentacija vključuje opazovanje, transkripcijo tonskih oziroma zvočnih zapisov ter fotografije. Različna gradiva, ki nastajajo v vzgojnem procesu otrok oz. prikazujejo ustvarjanje in učenje otrok ter delo in življenje vrtca, so predstavljeni na različnih mestih v vrtcu in zunaj vrtca. V okolju, kjer vrtec deluje, se vse dejavnosti skrbno dokumentirajo, shranjujejo in arhivirajo; gradivo služi tudi za strokovne diskusije med sodelavci ter za diskusijo s starši otrok. 

  10. Prostor kot »tretji vzgojitelj«:

  Pomembno je, da je prostor razdeljen na različne kotičke, da je svetel, da so vsi materiali otrokom dostopni, izdelki naj bodo na višini otrokovih oči, zaželenega je veliko zelenja, poseben prostor pa naj bo namenjen tudi t. i. ateljeju. V prostoru je potrebno nameniti mesto, kjer bodo vselej razstavljeni paneli z različnimi fazami projektnega dela ter izdelki otrok.

  11. Pomen razvijanje aktivnega poslušanja:

  Poslušanje je:

  • metafora za odprtost, občutljivost biti poslušalec in poslušati – ne le z ušesi, ampak z vsemi čuti (vid, otip, vonj, okus, orientacija);
  • stotih, tisočerih jezikov, simbolov in kodov, ki jih uporabljamo za izražanje, komuniciranje in s katerimi se izraža življenje ter komunicira s tistimi, ki poslušajo;
  • notranje poslušanje, poslušanje samega sebe, poslušanje kot premor, suspenz, kot element, ki producira poslušanje drugih, in nasprotno, ga producira poslušanje drugih;
  • je odprtost za različnost, je prepoznavanje vrednosti mnenja drugih in njihove interpretacije;
  • vključuje interpretacijo, dajanje pomena sporočilu, povratno informacijo sporočevalcu; pomembno je, da se zavedamo, da poslušanje ne prinaša odgovorov na vprašanja, ampak oblikuje vprašanja.

  Otroci so največji poslušalci vsega, kar jih obkroža. Njihovo poslušanje je polno pričakovanja. Otroci poslušajo življenje v vseh oblikah in barvah, poslušajo odrasle in vrstnike. Zelo kmalu se zavedo, da je poslušanje (opazovanje, tipanje, vohanje, okušanje, raziskovanje) bistveno za komunikacijo. Otrokova biološka predispozicija je prebivanje v odnosu. Poslušanje se zdi otrokova imanentna predispozicija, ki omogoča njegovo socializacijo. Otroci že zelo kmalu pokažejo, da imajo »glas« , a bolj kot to je pomembno, da znajo poslušati in želijo, da se jih posluša. Socialnosti se otroci ne naučijo, otroci so socialna bitja. Naša naloga je, da jih podpiramo in živimo njihovo socialnost skupaj z njimi. Vrtec mora torej biti najprej in predvsem kontekst za mnogovrstno poslušanje. Ta kontekst mnogovrstnega poslušanja vključuje vzgojitelje, skupino otrok in otroka posameznika, skratka vse, ki poslušajo sebe in druge. Naloga vzgojitelja ni le v tem, da dopuščajo otrokovo različnost v izražanju, ampak da jo negujejo. Ko govorimo o različnosti, mislimo na različnost med otroki kot posamezniki in na različnost v jezikovnem izražanju (jezik kot zmožnost govorjenja, likovni, glasbeni jezik itn.).

  V vzgojno-izobraževalnem komunikacijskem procesu ni dovolj, da posluša le otrok vzgojitelja, ker gre v tem primeru za enosmeren proces, ampak je pomembno, da poteka dvosmerna medosebna komunikacija, v kateri tudi vzgojitelj zna poslušati otroka. To poslušanje naj bo aktivno. Aktivno poslušanje vzgojitelja omogoča, da otrok predela svoja močna čustva, da se pomiri in se ponovno usmeri v aktivnost. Otrok pri tem začne razumevati in sprejemati lastna čustva ter lažje rešuje svoje težave. Z aktivnim poslušanjem vzgojitelj otroku prepušča odgovornost za analize problema, ki ga ima otrok. Obenem vzgojitelj naredi uslugo sam sebi, saj se bo posledično z aktivnim poslušanjem vzgojitelja vzpostavilo aktivnejše poslušanje otrok.

   Vloga vzgojitelja pri razvoju igre z lutko in ustvarjalnim gibom:

  Ustvarjalnost v pristopu RE se razume kot imeti ideje, uporabljati domišljijo in razreševati izzive. Dejansko prihaja iz več različnih izkušenj, združenih s spodbujanjem razvoja osebnih izvorov, ki vključujejo občutek svobode, da otrok lahko raziskuje zunaj znanega, gre torej za to, da otroka usmerjamo in mu pomagamo, da lahko razvije to, kar že nosi v sebi.

  Potrebno je ohranjati domišljijo, poskrbeti za prostor, čas in situacije, v katerih lahko otroci eksperimentirajo. Načini, kako lahko vzgojitelj spodbuja socio-dramsko igro, so naslednji:

  • vzgojitelj aktivno sodeluje v igri in z vzorom pokaže način igranja, npr. pri igranju simbolne igre »Pri zdravniku« se vzgojitelj pretvarja, da je otrok, svinčnik pa termometer. Vključena je simbolna transformacija in reprezentacija realnosti;
  • vzgojitelj se ne vključi v igro aktivno, ampak otrokom pomaga le z nasveti in komentarji;
  • vzgojitelj otrokom pomaga pri igranju znanih pravljic. Ker je zgodba vnaprej znana, je proces igre bolj strukturiran, kot v prvih dveh primerih;
  • vzgojitelj uvaja vaje in igre, ki temeljijo na pretvarjanju, npr. igra s prstnimi lutkami, prikazovanje različnih razpoloženj z obrazno mimiko in gibom itn.

  Pomembno je zavedanje, da je pri otroškem gledališču predstava le eden izmed ciljev, ne pa glavni. Gledališka vzgoja ni samo ustvarjanje prizora, koreografije ali nastop, temveč tudi priprava otrok, da se sprostijo, spoznavajo okolico, prostor, začutijo sebe, svoje telo, svoj glas in druge otroke kot partnerje v igri. Na poti k predstavi z otroki raziskujmo zgodbe in teme z aktivno gledališko/plesno vzgojo, ki vključuje uvodne vaje, vaje in igre za sprostitev, vaje za pozornost, sodelovanje s partnerji, govor, gibanje v prostoru ter improvizacije na različne teme. Vse te igre so nujno potrebne, še posebej z mlajšimi otroki, da jih usmerimo na značilnosti gledališča, predvsem pa da spodbudimo kohezivnost in sodelovanje v skupini. Gledališke delavnice so dobrodošle za izboljšanje otrokovih komunikacijskih spretnosti, prav tako pa so vir energije, ki otrokom pomagajo razvijati sposobnost koncentracije, reševanja problemov in skupinske interakcije.

  Vzgojiteljeva vloga na plesnem področju je predvsem spodbujati otroka k raziskovanju elementov plesa in različnih možnosti kombiniranja elementov plesa skozi igro. Vzgojitelj poskrbi, da je otrok deležen različnih plesnih spodbud, pri čemer dopušča otroku dovolj časa za raziskovanje. Pomembno je, da vzgojitelj otroke spodbudi k nadaljnjemu ustvarjanju preko vprašanj, s katerimi otroke popelje iz faze raziskovanja v fazo ustvarjanja gibalno-plesnih stvaritev, ki so odraz predhodnega raziskovanja, ne pa vnaprej določenih plesnih korakov.