Čas lepih želja (enota Bresternica)

Čas lepih želja (enota Bresternica)

Mesec DECEMBER, čas lepih želja

Stojimo na pragu novega leta in se že oziramo kaj nam bo namenila prihodnost.

Mesec december je mesec radosti, dobrih del, pričakovanj in majhnih presenečenj.

Iztekajočemu se letu pa smo v enoti Bresternica – Lunina igralnica izdelali voščilnice in

skupaj izbrali misel. Voščilnice smo dali v kuverte in jih najprej odnesli na krajevno skupnost Bresternica – Gaj, nato nas je pot vodila do trgovine Mercator. V trgovini smo dali voščilnico prijazni trgovki in ji zaželeli lepe praznike. Tam so bili tudi starejši krajani, tudi njim smo zaželeli vse dobro in se odpravili proti pošti. Sprejela nas je prijazna gospa. Izročili smo ji kuverte in ji povedali da želimo te poslati naprej. Pokazala in razložila nam je, da potrebujemo podatke in naslov komu pošiljamo in seveda na znamke ne smemo pozabiti. Dali smo ji denar in plačali znamke nato pa vse skupaj oddali v rumen nabiralnik. Na koncu smo se lepo zahvalili in zaželeli lepe praznike.

Tako smo v našem kraju popestrili in polepšali dan vsem z majhnimi željami in voščili, saj veste najlepša darila niso zavita, ampak tista ki pridejo iz srca.

Za konec pa še voščilo;

V  NOVEM LETU VAM ŽELIMO, DA:

SEŠTEVATE

Lepa jutra in dni.

MNOŽITE

Lepe stvari in prijateljstva.

ODŠTEVATE

Žalost, jezo, neuspeh in skrbi.

DELITE

Srečo, nasmehe in ljubezen.

                                                        Otroci iz Lunine igralnice s Karin in Anjo

                                                                                   Zapisala: Anja Esih

“PIRAMIDE PA NE DAMO”

“PIRAMIDE PA NE DAMO”

…zjutraj skozi okno nas sonce pogreje, dnevi so vedno toplejši, šolsko leto pa se je že krepko prevesilo v drugo polovico. In nas vedno bolj vleče na izlete. Na Tomšičevi je to čisto enostavno. Pogledaš skozi okno, nebo je brez oblačka in rečeš otrokom: »a ste za to, da gremo na Piramido?« In akcija. Obuli smo čevlje, oblekli jopice ter se odpravili čez cesto in skozi gozd, pa smo bili v petnajstih minutah na Piramidi.
Ko pa na Piramido pomisliš v Kamnici in te zagrabi nostalgija, pa to ni tako enostavno. Vendar pa mi Piramide ne damo! Sicer je pot malo daljša, a ni nedosegljiva.
Tako smo izbrali topel marčevski petek in se dogovorili z vrstniki in vzgojitelji s Tomšičeve za srečanje na Piramidi.
Zjutraj smo se zbrali malo prej, kot po navadi, pojedli zajtrk in se odpravili z avtobusom do Mestnega parka. Nato pa peš in z nahrbtniki na ramenih skozi park do vznožja Piramide ter skozi vinograd in po ozki strmi poti do vrha. Otroci so vzpon brez težav premagali in na vrhu so bili zelo ponosni nase, saj vzpon ni bil »mačji kašelj«.
Torej, prispeli smo na 386 metrov visok mestni grič, od koder smo, kjer je nekoč stal mariborski grad, uživali ob čudovitem pogledu na pobočja vinske trte ter še naprej na celotno mesto. Vrh okopa stoji klasicistična kapela iz leta 1821. Tam smo posneli skupinsko fotografijo, z zvoncem pozvonili »za srečo« in ob igri počakali na vrstnike s Tomšičeve, s katerimi smo nato nadaljevali pot do nam tako ljube gozdne jase, do katere vodi gozdna pot po vrhu nad Tremi ribniki. Na cilju smo iz nahrbtnikov vzeli malico in se okrepčali.
Sledila je igra z vrstniki. V gozdu je vedno zanimivo. Prisluhnemo zvokom iz narave, plezamo, plazimo, skačemo in se lovimo. Najbolj pa smo veseli, če naletimo na kakšno podrto deblo velikega drevesa, katerega moramo preplezati ali pa po njem hodimo in lovimo ravnotežje.
Časa smo imeli veliko, vendar pa vedno mine, zato smo se po eni uri odpravili nazaj proti vznožju Piramide in skozi Mestni park do Mestne občine Maribor, kjer smo počakali na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj do Kamnice. V vrtcu nas je kosilo že čakalo.
Veseli in polni vtisov smo se še dolgo pogovarjali o naših doživetjih.
Zagotovo bomo Piramido še obiskali.

Otroci iz Modre sobe s Simono in Barbaro

OTROK – ČUDEŽNO BITJE

OTROK – ČUDEŽNO BITJE

Toplo, iskreno, vedoželjno,
igrivo, polno smeha in
nalezljive radosti.
Privoščite si vsaj nekajkrat
v letu biti otrok.
Čudežno bo.
Pa srečno.

Enota Bresternica

UTRINKI NOČITVE V VRTCU

UTRINKI NOČITVE V VRTCU

Lunina igralnica s Karin, Polono in Ano

Mamica parkira avtomobil pred vrtec in še preden ji uspe izstopiti iz avtomobila, deklica že kriči: “Mami, pridi že, greva.” Z velikim nahrbtnikom na hrbtu zdrvi skozi vrata, z nasmehom pozdravi vzgojiteljice in od močnega vznemirjenja kar pozabi na mamico, ki čaka na poljubček, saj bo njena punčka danes prvič prenočila v vrtcu.

Težko je na papir prenesti vse srečne poglede otrok, vse krike navdušenja ob večernem prihodu ter njihovo vzhičenost, da bodo danes skupaj s svojimi prijatelji, Karin, Polono in Ano, prenočili v vrtcu.

Ko smo se zvečer zbrali, smo se zunaj najprej lotili poslikave kamnov, nato pa smo vzgojiteljice nanje napisale kratka motivacijska sporočilca. Sledil je ples in igra otrok, potem pa sadna večerja.

Ob mraku smo pripravili naše svetilke in se odpravili na nočni pohod po Bresternici, zraven pa smo na različne točke odlagali naše kamne s sporočilci. Otroci so na pohodu z lučkami zelo uživali in ob glasnem petju pesmic skozi Bresternico, je bila deklica tako navdušena, da je na glas zaklicala: To je najboljši dan mojega življenja!

Po pohodu smo se preoblekli v pižame in umili zobe, nato pa je sledil pižama party, kjer so otroci kljub pozni uri noro plesali.

Pred spanjem je Karin doživeto prebrala pravljico, ki je otroke ponesla v spanec.

Zjutraj nas je po mirni noči zbudila budilka, otroci, nekateri še na pol speči, spet drugi popolnoma živahni, so počasi odhajali domov.

“Mami, zakaj si že prišla? Kdaj bomo spet spali v vrtcu?” so bila vprašanja otrok. Nekateri so staršem veselo pripovedovali, kako smo se imeli, spet drugi pa so samo povedali, da bo to ostala naša mala vrtčevska skrivnost.

Karin, Polona in jaz, smo bile kljub neudobnim ležiščem po odhodu otrok domov polne energije, vesele in navdušene, da smo našim otrokom omogočile to izkušnjo in jim obdobje vrtca popestrile s tako prijetno in zabavno nočitvijo v vrtcu.

Utrinek zapisala: Ana Studen

Dostopnost