V skupini Pedenjped smo se v okviru novembrskega mesečnega sklopa Bilo je nekoč in danes pogovarjali o tem, kako so ljudje živeli nekoč in kako živimo danes. Tematika se je nanašala tudi na prehrano, kar je sovpadalo s Tradicionalnim slovenskim zajtrkom, ki smo ga v vrtcu obeležili v petek 19. novembra.
Otrokom sem preko fotografij predstavila stare pritlične lesene kmečke hiše s slamnato streho, ki so imele en ali več prostorov – kuhinjo in sobe s posteljami, na katerih je spalo tudi po več ljudi. Spoznali so Črno kuhinjo, ki je imela sredi sobe odprto ognjišče s kotlom, v katerem se je kuhalo. Stene sobe so bile črne od saj. Po teh črnih stenah je kuhinja tudi dobila ime. Ognjišče na tleh so kasneje nadomestile različne peči na drva. Služile so za kuhanje, oddajale pa so tudi prijetno toploto. Poseben pomen so imele krušne peči, kjer so pekli kruh, na njih pa so se otroci tudi radi pogreli. Nekoč so bile v kuhinjah velike lesene mize. Na lesenih klopeh okrog mize je sedelo tudi po dvanajst ljudi, ki so jedli iz iste sklede.
Otroci so skozi pogovor in preko starih fotografij spoznali, da se je včasih vsa hrana pridelovala doma, na poljih in vrtovih, ki so bila v bližini hiše. Okrog hiše so se pasle kokoši in petelini, na dvorišču so se prašiči valjali po blatu, v hlevu pa je bila živina, ki jim je služila za delo na polju. Hrana se je razlikovala glede na letni čas. V poletnih mesecih je bilo več hrane iz sezonske zelenjave, pozimi pa je bilo na jedilniku kislo zelje, fižol, repa, krompir, ričet … Za zajtrk so imeli po navadi močnik, žgance, mleko, kruh, med, maslo, prežganke, … Meso so jedli samo enkrat na teden, in to ob nedeljah in praznikih. Zraven hiše je bil po navadi postavljen še čebelnjak. Med je marsikdaj zamenjal sladkor, katerega so kupovali v trgovinah. Otroci so za sladico imeli še sadje iz sadovnjaka ali grozdje s trte, ki se ovijala okoli hiše. Potico in gibanico so pekli le ob praznikih…
Prebrala sem jim nekaj zanimivih intervjujev, kjer so babice in dedki pripovedovali, kako so živeli nekoč. Po njihovem pripovedovanju v šoli niso dobili malice, ampak so jo prinesli od doma. To je bilo po navadi kakšno jabolko in kruh, namazan z marmelado.
Na temo o kruhu smo spoznali novo deklamacijo Kruhek avtorice Vida Brest. Z otroki smo se odločili, da zamesimo kvašeno testo in si naredimo žemljice. Ob potočku v parku smo zaplesali na ljudsko pesem, Ob bistrem potočku je mlin in si naredili iz naravnega materiala mlin, ki smo ga postavili ob vodi. Tako smo se spomnili na stare čase, ko so v takšnih mlinih mleli zrno, da so lahko kasneje v krušni peči spekli kruh.
Spoznali smo nekaj novega o čebelah in o tem, kako nastane med. Naredili smo čebelnjak, ki krasi našo garderobo. Spekli smo si še Piškotke veselja, pri katerih smo namesto sladkorja uporabili med.
Raziskovali smo, od kot prihaja mleko. Ugotovili smo, da ima krava mleko samo takrat, ko ima telička. Teliček sesa mamino mleko približno 10 mesecev in do takrat ima krava tudi mleko. Potrebno je vložiti dosti dela in truda, da pride kvalitetno mleko iz kmetije do trgovine.
Za Tradicionalni slovenski zajtrk smo si naredili pogrinjke in ga uživali ob svečah ter pesmi Čebelar.
Iz vsega naučenega smo si naredili tudi plakat Kmetije nekoč in danes. Ob plakatu smo podoživljali vrednote preteklega časa in se preko fotografij spomnili vsega lepega, kar je ostalo od njega.
Bili so nekoč in so še danes – Pedenjpedi z Darjo in Mojco